
Torek, 4. november 2014 ob 18.00
Učenci in učitelji OŠ Franceta Prešerna Črenšovci:
JEDER IST ANDERS
(mjuzikel)
Zajec Hans je nenavaden zajec, saj ne mara korenja in obožuje čokolado. Doma ga prepričujejo, da je korenje zdravo. A Hans je prepričan, da obstajajo zajci, ki ne marajo korenja. Hansova družina se strinja, da ga ne bo silila s korenjem, če najde takega zajca, ki ne mara korenja.
Hans išče zajca, ki ne mara korenja na travniku, kjer sreča ptico, ki mu pove, da zajci živijo na polju in ne na travniku. Hans ptici pove, da išče zajca, ki ne mara korenja. Ptica je presenečena, saj je prepričana, da imajo vsi zajci radi korenje. Hans se razočaran odpravi iskat naprej.
Pri ribniku po zajcu, ki ne mara korenja, povpraša žabo. Žaba je prepričana, da imajo vsi zajci korenje. Ko ji Hans pove, da on korenja ne mara, se zdi žabi nadvse smešen. Hans je užaljen in žabo vpraša, če ima ona rada korenje. Seveda žaba korenja ne mara, ima pa rada muhe. Hans se odpravi naprej.
V gozdu Hans sreča lisico, ki je najprej niti ne prepozna. Ko ugotovi, s kom ima opravka, se prestraši. Lisica je prepričana, da je našla svojo večerjo. Hans se skuša rešiti in lisico prepričuje, da on sploh ni zajec, saj ne mara korenja. Lisica se ne da prelisičiti in mu pove, da izgleda natanko tako kot zajec. Hans ji pove, da so zajci v resnici drugačni in ji pokaže v smeri, kjer naj bi bili zajci. Ko se lisica ozre po zajcih, Hans pobegne.
Hans v mestu, kjer vsi hitijo, sploh ne ve, koga bi poprosil za pomoč. Ko hoče prečkati cesto, ga zaustavi policist in mu pove, da mora pri prečkanju pogledati levo in desno. Hansu se to zdi smešno, saj želi iti naravnost. Policist ga poduči, naj pri prečkanju ceste upošteva semafor, vendar Hans semaforja ne pozna. Policist hoče poklicati na policijsko postajo, a Hansu njegov predlog ni všeč. Hans noči niti v živalski vrt. Policistu po telefonu svetujejo, naj vzame zajca domov, s čimer se ne strinja. Hansa izpustijo na polju na robu mesta, da bi našel pot domov.
Hans se spet znajde v gozdu, kjer se potika tudi lisica. Hans pri vpitju utiša zajčica in mu pove, da bi ga lahko slišala lisica. Za las se izmuzneta zvitorepki. Ko Hans pripoveduje zajčici o tem, da ne mara korenja, pride mimo zajčica Lili, ki pove, da tudi ona ne mara korenja. Hans je navdušen. Povpraša jo, ali so zaradi tega njeni starši jezni nanjo. Lili mu pove, da lahko kot zajklja jé tudi drugo zdravo zelenjavo. Ona ima rada solato, por, kumare, zelje, od vsega pa ima najraje redkvice. Hans ji pove, da so ga njegovi starši vsak dan silili, da bi jedel korenje. Lili ponudi Hansu redkvice. Hans jih poskusi in ugotovi, da so slastne. Ko zajčki grizljajo zelenjavo, se jim približa lisica, ki jih začne loviti. Zajčki k sreči lisici uidejo.
Lili je zaskrbljena, saj misli, da sta se s Hansom izgubila. Hans jo pomiri, da se nahajata nedaleč od njegovega doma in jo povabi k sebi domov.
Doma se Hansovega prihoda zelo razveselijo. Hans jim pove, da je bil na travniku, pri ribniku, v gozdu in celo v mestu. Mama mu pove, da so bili zelo zaskrbljeni. Pove mu tudi, da je ponosna nanj, saj je lisico prelisičil z izgovorom, da on ne more biti zajec, saj ne mara korenja. Sestrica povpraša Hansa ali je našel zajca, ki ne bi maral korenja. Hans jim predstavi Lili, nad katero so vsi navdušeni. Starša povprašata Lili, ali res ne mara korenja. Lili jima pove, da korenja res ne mara, zelo rada pa jé drugo zelenjavo, ki jo ima tudi v košari in jo ponudi zajčkom. Oče povpraša Lili, kaj na to, da ne mara korenja, porečejo njeni starši. Lili mu odgovori, da njena starša pravita, da je vsak drugačen in da so zdrave tudi druge stvari. Hans potoži, da sta mama in oče njemu vsak dan vsiljevala korenje, čeprav ga ni maral. Oče prizna, da to ni bilo prav. Tudi mama obžaluje, da sta z očetom ravnala tako. Hansu pove, da se ji zdi krasen zajec ne glede na to, ali ima rad korenje ali ne. Prosi ga le, naj nikoli več ne odide kar tako od doma, saj so bili zelo zaskrbljeni. Lili srečen zaključek povzame z besedami: »VSAK JE DRUGAČEN. IN PRAV JE TAKO!«
SPOROČILO PREDSTAVE: Dopuščajmo posamezniku, da živi svojo zgodbo, svojo drugačnost in ga pri tem spoštujmo